Lipa (Tilia platyphyllos)

Višina: do 40 m  

Debelina: do 3 m

Življenjska doba: do 800 let

Skorja: sivkasto-rjave barve z navpičnimi brazdami

Listi: srčaste oblike, pecljati, dolgi nad 8 cm

Cvet: rumenkasto-zelene barve, v socvetju (po številu cvetov v socvetju ločimo lipo od lipovca)

Čas cvetenja: junij

Razmnoževanje: s semeni

Plod: majhni oreški s pecljem, ki se konča s krilcem; pokriti so z debelo lupino, ki ima pet močno vidnih robov

Čas plodenja:  avgust

Rastišče: Lipa uspeva v mešanih listnatih gozdovih, gozdnih grapah, na apnenčastih, plitvih in globokih tleh. Rada ima senco.

Les: Lipovina je belo rumenkasta do rahlo rdečkasta, pogosto z zelenkastim tonom. V gostem tkivu so pogoste rjavkaste črte. Les je srednje gost in mehak.

Lipa je razširjena v centralni Evropi od sredine Iberskega polotoka na zahodu do juga Grčije na jugu in prek Nemčije do Črnega morja na vzhodu.

Na Biosfernem območju Kras lipo najdemo v bližini kalov, vaških središč, cerkva, v novo grajenih  naseljih pa kot okrasno drevje. Obenem se nahaja ob robovih gozdov ali v sestojih, kjer se je gmajna začela zaraščati.

Ker ima lipa zelo močne korenine, zadržuje prst in tako preprečuje erozijo tal. Prav tako je pomembna za druga živa bitja. V duplih lahko gosti ptiče, polhe, netopirje ali podleske ter druge živali. Na njeni krošnji se zadržujejo veverice in ptiči, ki tam tudi gnezdijo. Zato lipa posredno vzdržuje ravnovesje med živimi bitji. Obenem je izredno pomembna medonosna vrsta.

Lipov les je zelo mehak, prožen in se z lahkoto oblikuje, zato so ga tudi na Biosfernem območju Kras uporabljali za izdelavo gospodinjskih pripomočkov (lesene žlice), lesenih igrač ter cerkvenih lesenih kipov. Še danes je večina lesenih izdelkov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju iz lipovega lesa (embalaže, vžigalice, svinčniki, …). Vedno manj pa se uporablja za izdelavo igrač, saj ga je zamenjala plastika. Manj je tudi lesenih žlic, ki so jih nadomestile kovinske.

Uporaba lipovih cvetov v kulinariki in ljudskem zdravilstvu se od starih časov do dandanes na Biosfernem območju Kras ni kaj dosti spremenila. Iz cvetov, ki jih nabiramo poleti so že naše babice kuhale čaj, ki pospešuje potenje in znižuje povišano telesno temperaturo. Lipov čaj so kuhale tudi iz pozimi nabranega lipovega lubja. Kot razkužilo so naši predniki po ranah posipali lipovo oglje, ki jim je služilo tudi za čiščenje zobovja. 

Lipa je obenem zelo medonosno drevo. Lipov med naj bi pomagal pri vnetju dihal in proti angini.

Simbolika

Na Slovenskem si je lipa prislužila naziv narodnega drevesa. V naši kulturi slovi po dobrih lastnostih in svoji trdoživosti, saj dosega večstoletno starost.

Družbeno življenje

V naši preteklosti so lipo sadili na vidnem mestu v vaseh. Pod njo so se vaščani shajali in odločali o skupnih tekočih zadevah.

Pesmi

Pomen lipe v slovenski kulturi se odraža v pesmih. Najbolj znana je spodaj navedena pesem »Lipa zelenela je«, avtorja Davorina Jenke. Največkrat se z njo srečamo v zborovski izvedbi skladatelja Miroslava Vilharja.

Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d'jal sem da sem v raju.

Veje raztezavala
k nebu je visoko
meni pa je do srca
segala globoko.
Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.

Revica pa je sedaj
skoraj ovenela,
cvetje listje zeleno
zima ji je vzela.

Spavaj, draga ljubica!
večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.

Zopet bodo ptičice,
ptičice vesele,
pesmi nam prepevale,
pesmi žvrgolele.