Navadni brin (Juniperus communis)

Višina:  1 do 12 m

Debelina: do 20 cm (deblo); pod Borštom ob reki Dragonji so izmerili 12 m visok brin z obsegom debla 66 cm

Življenjska doba: do 100 let, po nekaterih podatkih tudi 2000 let

Skorja: sivorjava in dlakava pod površjem; pri mladih rastlinah gladka in svetleča, pozneje vzdolžno razpokana in se lušči v obliki trakov

Listi:  1 do 2 cm dolgi in do 2mm široki, zašiljeni, koničasti in bodeči, na zgornji strani imajo vzdolžno belo progo, rastejo po tri skupaj v vretencu in na veji ostanejo do 4 leta, v prečnem prerezu imajo obliko trapeza

Cvetovi: moški cvetovi so eliptični 4 do 5 mm dolgi, rumeni in rastejo v pazduhah lanskoletnih iglic; ženski cvetovi so zelenkasti, težko opazni, podobni listnim brstom in sestavljeni iz treh plodnih lusk

Čas cvetenja: od aprila do maja

Razmnoževanje:  s semeni in podtaknjenci

Plod: jagoda, ki je prvo leto zelena, v drugem ali tretjem letu dozori in postane temno modra

Čas plodenja: od marca do aprila

Rastišče: Brin raste na plitvih, revnih in izčrpanih tleh, na različnih matičnih podlagah, od 0 do 3700 m nadmorske višine, saj je odporen proti suši in zelo nizkim temperaturam ter dobro prenaša onesnažen zrak.

Les:  Brinov les je težak, trd, smolnat in aromatičen.

Raste v Evropi, gorovju severne Afrike, v večjem delu Azije in severne Amerike.

V Sloveniji raste na siromašnih pašnikih, opustošenih gozdovih in kraških goličavah, kjer je še posebej pogost. Na Biosfernem območju Kras ga najdemo na tranzicijskim in ožjem zavarovanem območju.

Brin je pionirska vrsta, ki med prvimi naseli izčrpano in opuščeno površje ter tako prepreči nadaljnjo degradacijo tal z erozijo in pomaga ponovno oživeti rastišče ter omogoča vračanje prvotne vegetacije. Brinove jagode so pomembna hrana za številne vrste ptic (brinovka, sraka, šoja).

Na Krasu že od nekdaj iz brinovih jagod kuhajo brinovo žganje (nar. »brinjuc«) in pri tem kot stranski produkt pridobivajo brinovo olje (nar. »brinjvu  u'le«). Adrijano Kocjan iz Povirja je razložil potek tega opravila: Brinove jagode žganjar nabira od julija do konca meseca avgusta. S palico tolče po brinovem grmu, da jagode padajo v »pajčon«, tj. rešeto, ki ima na mestu rešetke pritrjeno tkanino. Nato pusti jagode mediti mesec dni. Sledi čiščenje v »vejnci« (vetrniku) in mletje v mlinu za grozdje. Zmletim jagodam se v kadi doda voda in vse skupaj pusti vreti (nar. »kuhati«) do enega meseca. Za liter brinjevca je potrebno 15 kg jagod. Brinjevec se kuha v običajnem kotlu za žganjekuho. Najprej priteče kot mleko bela tekočina. Na vrhu je olje, ki ga poberejo s posebno pločevinasto posodo  »lempco«. Pri drugem kuhanju pa priteče pravi brinjevec, močan 50 do 60 % vol. alkohola (nar. »gradov«).

V času italijanske zasede je bila žganjekuha prepovedana. Zato so Kraševci kuhali brinjevec skrivaj na ogradah. Kazni so bile zelo hude in so znašale tudi celo premoženje kmeta.

V preteklosti so Kraševci brinovo olje prodajali kot zdravilo pri želodčnih bolečinah in proti »slabi sapi«. V okolici Gorenj pri Divači, Povirja, Štorij, Žirij, Brestovice, Kazelj, … so imeli navado otroka, ki ga je bolel trebuh, namazati z brinovim oljem pod nosom, po sencih in po trebuhu. Starejšim otrokom pa so ga dali užiti s sladkorjem. Poleg tega so z brinovim oljem preprečevali okužbe s kugo, kolero in drugimi kužnimi boleznimi, ga uživali proti črevesnim zajedavcem (glistam), driski, vodenici in pri prvih znakih gripe. Sledeč zapisom v knjigah Zdravilne rastline na Slovenskem in Drevesne vrste na Slovenskem, se danes brinovo olje uživa za čiščenje telesa, pospeševanje krvnega obtoka, in uporablja kot razkužilo pri vnetem mehurju, pri prehladnih obolenjih, bolečinah v sklepih in mišicah ter za zdravljenje kroničnega revmatizma.

Na Krasu in v Sloveniji na sploh brinov les, zaradi njegove trdnosti, uporabljajo v rezbarstvu za izdelovanje palic, pip, okrasnih predmetov in škatlic, brinove jagode uporabljajo kot začimbo pri pripravi divjačine, sam grm pa se pogosto pojavlja kot okrasna vrsta rastline za vrtove, skalnjake in pokopališča.

Šege in navade

Ob postavljanju poročnega slavoloka (nar. »klu'ne«) na vrata ženinove in nevestine domačije so še danes stebri obvezno oblečeni z brinjem, ker je lep, obstojen in naj bi pomenil »večnost«  mladoporočencema in varovanje pred vsem hudim.

Narečna izgovorjava imena

V krajih okoli Divače navadnemu brinu rečemo  »brinj«.

Legende in verovanja

Dušica Kunaver v svoji knjigi o kraških legendah piše, da naj bi ta skromni skalni grmiček nudil zavetje  Materi Božji, ko je s svetim Detetom v naročju bežala pred Herodom in njegovimi vojaki. V zahvalo je brin dobil križ, ki je še danes vtisnjen  v njegove jagode. S tem je drobni grm dobil čudežno moč, da se ga boje čarovnice, volkodlaki, škrati, jage babe in celo sam hudič, ki je vedno na preži, da bi dobil kako dušo. In dodaja, da naj bi bil brin za Ilire sveta rastlina, saj so njegove veje uporabljali za sežiganje mrličev in kot kadilo. Dim naj bi odganjal vse vrste zla, od mrčesa do urokov in čarovnic.

Poimenovanja

V Sloveniji poznamo žensko in moško ime Brina in Brin. V Rovtah nad Vrhniko je registrirano športno društvo Brina, v Povirju pa športno društvo Brinj. V Sežani od leta 2009 v Kosovelovem domu organizirajo Festival otroške popevke Brinjevka, ki prevzema ime istoimenske ptice.

Prisotnost v likovni umetnosti

Slovenija ima poštna znamko s sliko brina.