Robinija (Robinia pseudoacacia)

Višina: do 30 m  

Debelina: do 80 cm

Življenjska doba: / (zaradi pomlajevanja iz korenin lahko živi dolgo)

Skorja: v mladosti je gladka in sive barve, v starosti globoko razpoka in porjavi, je strupena in izredno bogata z mineralnimi snovmi

Listi: podolgovato eliptične oblike, topi, kratkopecljati, svetlozeleni, večinoma goli in od tri do šest centimetrov dolgi; robinija ima tudi preobražene liste v obliki 2 cm dolgih bodic - trnov

Cvet: beli, močno dišeči, v od deset do dvajset centimetrov dolgih visečih grozdastih socvetjih

Čas cvetenja: konec maja in junija

Razmnoževanje: s semenom, zelo redko cepljenjem (medonosne podvrste) ali poganjki iz panja in korenin, s potaknjenci (zelo uspešno poganja kot vrba kar iz podtaknjenih vej)

Plod: viseč usnjat strok rjave barve, gladek, dolg od pet do deset centimetrov, vsebuje od štiri do deset ozkoledvičastih do sedem milimetrov dolgih temno rjavih in trdih semen

Čas plojenja:  avgust do september

Rastišče: Robinija uspeva na rahlih, globokih in rodovitnih peščenih tleh. Najdemo jo skupaj z brezo, topolom, javorom, jesenom, brestom, črnim gabrom ali hrastom, na sončnih legah, po nižinah in gričevju (do 600m nadmorske višine), pa tudi v mestih, saj dobro prenaša onesnažen zrak.

Les: Robinija je drevo z izrazito veliko črnjave z veliko vsebnostjo taninov. Les je sprva svetlo rjave kasneje celo rumenkaste barve. Je zelo žilav in obstojen. Je izjemno trd, zato na žagah njegov razrez dodatno zaračunajo.

V Sloveniji robinija ni avtohtona vrsta. Doma je iz severovzhodnih delov ZDA. V Evropo jo je leta 1635 prinesel francoski botanik Jean Robin, po katerem je dobila ime. Navadna robinija ne mara kamnite podlage in rastišč z zastajajočo vodo ali visoko podtalnico. Za razvoj potrebuje veliko svetlobe, zaradi česar se najpogosteje pojavlja na gozdnih obronkih ali posekah. Občutljiva je na veter, sneg in nizke temperature, zato je v Evropi najbolj razširjena v sredozemskem in panonskem svetu. Je zelo zaželeno drevo med čebelarji, razširjeno v vinorodnih predelih.

V Sloveniji je danes najpogostejša tuja drevesna vrsta. Na Biosfernem območju Kras robinijo  najpogosteje najdemo na robu opuščenih njiv, v živih mejah na območju obrobja doline Reke, Brkinov in tudi drugod.

Robinija preprečuje drsenje tal in jih bogati z dušikom kot vse metuljnice. Je izrazito medonosna rastlina, ki se močno razrašča med avtohtonim rastlinstvom, da postaja že nadležna. Njeno intenzivno poganjanje iz panjev in korenin lahko ustavi globoka senca in redna košnja.

Po pripovedovanju Danila Rebca so »akacije« na območju Ilirske Bistrice sadili ob železniški progi, da so zadrževale prst in preprečevale njeno usedanje. V tem smislu je bila cenjena njena lastnost, da se hitro razmnožuje in je ni potrebno vedno saditi.

Trden, težak, elastičen in trajen les robinije so na Biosfernem območju Kras uporabljali tudi za gradnjo, kurjavo in izdelavo orodja (leseni zobniki za žage in mlinska kolesa). Ta les so dobro poznali tudi kolarji, vinogradniki in sadjarji. V rabi je bil obenem kot jamski les.

Od nekdaj so na preučevanem območju svojevrstna poslastica ocvrti robinijevi cvetovi. Pražena semena so tukaj uporabljali za kavni nadomestek.

Še danes je zelo cenjen akacijev med, pa tudi sadjarji še vedno uporabljajo kole iz robinjevega lesa.

Imena

Ljudsko poimenovanje za robinijo je akacija, kar izvira iz njenega latinskega imena, ki v dobesednem prevodu pomeni »neprava akacija«. Zato lahko kot njeno prisotnost v naši kulturi štejemo moško ime Akacij.